Splošna teorija zaposlovanja, obresti in denarja je najpomembnejše delo britanskega naravnega ekonomista Johna Maynarda Keynesa. Izšla je februarja 1936 in povzročila revolucijo v ekonomski misli brez primere. Ta knjiga je med ekonomisti splošno znana kot "Splošna teorija".
Splošna teorija zaposlovanja, obresti in denarja, dokument, objavljen po krizi leta 1929 (znani kot Velika depresija), je povzročila tisto, kar danes poznamo kot "kejnzijsko revolucijo". Keynes v svojem delu trdi, kako so zaposlenost, dohodek in obrestne mere povezani.
Razlog, zakaj je njegovo delo povzročilo zasuk v takratni ekonomski misli, je bila situacija, v kateri je bilo objavljeno. V svojem delu je poskušal in dejansko uspel razložiti, kako je mogoče z vrsto ukrepov spremeniti gospodarske razmere, ki so prevladovale v ZDA. Ti ukrepi so na koncu poskušali ponovno aktivirati gospodarsko rast in spremeniti dejavnike, ki jo sestavljajo.
Dejavniki, ki določajo gospodarsko rast
John Maynard Keynes v svoji knjigi obravnava dva temeljna problema, ki sta v tridesetih letih privedla do nezadostnega povpraševanja, ki je ZDA preprečilo izhod iz krize: brezposelnost in deflacija. In za boj proti njim želi spodbuditi globalno povpraševanje.
Ob predpostavki, da je svetovno povpraševanje enako svetovni ponudbi, bomo za referenco vzeli formulo BDP:
BDP = C + I + G + (X - M)
V formuli C predstavlja potrošnjo gospodinjstev, I predstavlja naložbe, G javno porabo, X izvoz in M uvoz.
Da bi se BDP torej povečal, moramo po matematični logiki izvesti vrsto ukrepov za povečanje potrošnje (C), naložb (I), javne porabe (G) in neto izvoza (XM), to je, kar poveča razlika med tem, kaj prodamo v tujino (izvoz) in tistim, kar kupimo iz tujine (uvoz).
Poraba (C)
Po splošni teoriji je potrošnja v osnovi odvisna od razpoložljivega dohodka. Da bi povečali razpoložljivi dohodek celotnega gospodarstva, je treba najprej zmanjšati stopnjo brezposelnosti, kolikor to omogočajo stroški tehnologije, virov in faktorjev.
Na koncu zaposlitev po mnenju britanskega ekonomista (Keynesa) določajo trije dejavniki: mejna nagnjenost k porabi, mejna učinkovitost kapitala in obrestna mera. Z drugimi besedami, če povečamo razpoložljivi dohodek (dohodek, ki ga imamo po vladnem posredovanju), se bo potrošnja povečala. Če vemo to, je glavni vir, iz katerega državljan pridobiva dohodek, zaposlitev. V okolju, kot je bila velika depresija, s pretirano brezposelnostjo, se je bilo treba spoprijeti s težavo v njegovih koreninah. Na ta način je bila težka naloga čim bolj zmanjšati brezposelnost spremeniti dejavnike, ki so po Keynesu določali brezposelnost. Za to Keynes poudarja, da je za učinkovito delovanje gospodarstva potrebno vladno posredovanje. Če zaključimo, moramo ob upoštevanju kapitalskega pomena zaposlovanja nad razpoložljivim dohodkom zmanjšati davke, da bo to največje možno.
Naložbe (I)
Naložbe so odvisne, kot pravi Keynesova ekonomska teorija, od obrestnih mer in rasti dohodka. Odvisno od obrestnih mer, ker cenejše kot je financiranje, večja bo naložba. Na primer, četeris paribus, podjetnik bolj verjetno razmisli o prošnji za posojilo, če je obrestna mera, ki jo mora plačati, 1%, kot če je obrestna mera, ki jo mora plačati, 10%. Prva obrestna mera, cenejša, daje večjo napako v ocenah donosnosti. Pri drugem, najdražjem posojilu, je podjetnik prisiljen zavrniti vse tiste naložbe, katerih ocenjena donosnost je manjša od 10%. Nazadnje so naložbe odvisne tudi od rasti dohodka. Če podjetnik zasluži več, bo verjetno vložil več denarnih enot. Glavni ukrep, ki ga predlaga Keynes, je znižanje obrestnih mer za spodbujanje naložb.
Javna poraba (G)
Javna poraba ali javna poraba vključuje vso državno porabo v državi. Po mnenju Keynesa je država morala po potrebi začasno povečati javni primanjkljaj, da bi preusmerila gospodarsko rast. S povečanjem javne porabe se gradijo javne infrastrukture, kot so šole, bolnišnice, ceste, telekomunikacijsko omrežje itd. Zahvaljujoč temu se zmanjšuje brezposelnost, saj država potrebuje delovno silo.
Neto izvoz (X-M)
Končno je neto izvoz razlika med tistim, kar prodamo drugim državam, in tistim, kar kupimo od drugih držav. Za povečanje neto izvoza je Keynes predlagal razvrednotenje deviznega tečaja, torej razvrednotenje valute države. Čim cenejša je naša valuta, je trdil Keynes, tem bolj verjetno je, da jo bomo prodali v tujino.
V zaključku sta brezposelnost in deflacija sočasno obstajali v ZDA, Keynes pa je predlagal model, ki bi razložil, kako se boriti proti tem dvema zlima. Ta model ni nič drugega kot model svetovnega povpraševanja.
Kritika kejnzijanskega modela
Ukrepi, ki jih je predlagal Keynes, so zelo dobro delovali do leta 1970. Tistega leta sta se istočasno pojavljali inflacija in brezposelnost. Britanski ekonomist je menil, da brezposelnost in inflacija ne moreta sobivati zgolj zato, ker zmanjšanje brezposelnosti zmanjšuje razpoložljivi dohodek. Ob upadajočem razpoložljivem dohodku ni bilo smisla razmišljati o dvigu cen.
Leta 1970 se je zgodila inflacija, ki je ni povzročilo povpraševanje, kot je mislil Keynes, ampak ponudba. Inflacijo je povzročilo povečanje stroškov energije. Zato je iz njegovega neoklasičnega ekonomskega mišljenja, pa tudi iz neoliberalne ekonomske misli, nastalo veliko kritik njegovega modela.