 existen sistemas de pensiones “de capitalización”, basados en el ahorro individual. En estos casos el Estado recibe las aportaciones periódicas de cada trabajador y las invierte en activos libres de riesgo. Llegada la edad de jubilación, el contribuyente comenzará a recibir el capital que ha aportado más los intereses generados a lo largo de su vida laboral. De esta manera se garantiza un sistema equitativo (ya que las prestaciones recibidas se corresponden directamente con lo cotizado) y sostenible a largo plazo, ya que <strong>las pensiones actuales no repercuten de ninguna manera sobre la población activa,</strong> cargando ésta solamente con los costes indirectos (sanidad, atención a la dependencia, etc.) del mantenimiento de la población retirada.</p>
<p>El sistema español actual, en cambio, puede clasificarse entre los que comúnmente se designan como “de reparto”. Esto significa que las aportaciones de los trabajadores activos (aunque computarán en el cálculo de las pensiones que a cada contribuyente corresponderán en el futuro) no son destinadas a los propios trabajadores sino al pago de pensiones de los ya retirados. De esta manera <strong>es la población activa quien asume todos los costes derivados del mantenimiento de la población jubilada,</strong> y la estabilidad del sistema depende exclusivamente de la cantidad de trabajadores en activo en relación a los retirados. Para prevenir un eventual impago de las pensiones en el futuro, en el año 2000 se constituyó en España el Fondo de Reserva, que acumulaba y reinvertía periódicamente los superávits anuales de la Seguridad Social. Sin embargo, ante la irrupción de la crisis las autoridades españolas han decidido disponer del Fondo para asegurar el pago de las pensiones, lo cual explica el descenso cada vez más pronunciado de sus activos. Pero el deterioro de las cuentas de la Seguridad Social, que han pasado del superávit al déficit, se debe a causas aún más complejas.</p>
<p><img src=)
Na prvem mestu je nedvomno, da je imelo povečanje brezposelnosti (ki se je z 7,95% v letu 2007 zvišalo na 20% danes) kot neposredna posledica krize dvojni učinek: po eni strani z uničenjem delovnih mest, zaposlovanjem prispevkov, medtem ko je rast števila brezposelnih pomenila večje povpraševanje po nadomestilih za brezposelnost. Z drugimi besedami, padec zaposlenosti je za socialno varnost pomenil zmanjšanje dohodka in povečanje stroškov. Tako se je nadaljnji presežek sistema od leta 2010 spremenil v hud kronični primanjkljaj. Kar zadeva trajnost, se je v Španiji število zaposlenih v drugem četrtletju 2016 zmanjšalo na 17,8 milijona (v primerjavi z 20 v letu 2007), upokojenci pa so se povečali za milijon (s 7,5 na 8,5 v istem obdobju). To pomeni, da je država z 2,7 prispevkov prešla na 2,1 za vsakega upokojenca.
Vendar skupna stopnja zaposlenosti (pa tudi razmerja med davkoplačevalci in upokojenci) sama po sebi ne more pojasniti stanja primanjkljaja socialne varnosti. Če bi bilo tako, bi neto ustvarjanje delovnih mest v zadnjih treh letih verjetno (vsaj delno) odpravilo težavo, vendar se je ravno v tem obdobju rezervni sklad najbolj zmanjšal. Razlog ni nihče drug kot zmanjšanje realnih plač (z 2,7-odstotnim padcem v zasebnem sektorju), ki so ga posledično povzročile večja prilagodljivost delovne sile, povečanje pogodb o zaposlitvi za določen čas in krajši delovni čas ter ker so sektorji z najvišjo dodano vrednostjo (kot je Špansko gospodarstvo kot celota, pri čemer je večina ustvarjanja delovnih mest v rokah sektorjev (kot je turizem) z nizkimi kvalifikacijami in nizkimi plačami. Tako je razvoj gospodarstva v zadnjih letih privedel do procesa notranje devalvacije, ki je na koncu zmanjšal dohodke od prispevkov, saj so ti neposredno povezani s plačami.
Po drugi strani pa, če sta uničenje delovnih mest in notranja devalvacija sistem kratkoročno destabilizirala, je dolgoročno veliko večji dejavnik tveganja, to pa je razvoj samega španskega prebivalstva. V zadnjih desetletjih Španija je doživela globoko demografsko preobrazbo, ki je pretežno mlado državo spremenila v vse bolj starajočo se, kjer število smrtnih primerov že začne presegati število rojstev. V tem smislu, če so leta 1963 (leto, v katerem je bil zasnovan sedanji pokojninski sistem) mlajši od 19 let predstavljali več kot 35% prebivalstva, danes ne dosegajo 19%. Nasprotno, starejši od 65 let so se v istem obdobju z 3,8% znižali na 14%. Ne gre le za povečanje pričakovane življenjske dobe, ampak za padec rodnosti, ki niti ne zagotavlja več generacijske spremembe. Če k temu dodamo še druge dejavnike, kot je izseljevanje mladih (s poslabšanjem, da so tisti, ki zapustijo državo, navadno tudi najbolj usposobljeni delavci), je rezultat dolgoročno nevzdržen sistem, katerega poslabšanje se je pospešilo zaradi gospodarske krize.
Nazadnje je tudi dvomi povzročilo upravljanje rezervnega sklada, saj je večina sredstev (ki jih je leta 2012 doseglo 97%) vloženih v španski javni dolg. To ne pomeni le večjega tveganja zaradi pomanjkanja diverzifikacije, temveč tudi pomemben oportunitetni strošek v okolju z nizkimi obrestnimi merami in naraščajočimi cenami obveznic, kar dokazuje dejstvo, da Španija že izdaja dolžniške vrednostne papirje z negativno donosnostjo. Skratka, uporaba sklada za financiranje primanjkljaja države je preprečila vlaganje teh virov v druga donosnejša sredstva in s tem omejila dohodek sistema.
Zaradi tako kritične situacije, kot je sedanja, so ekonomisti zavzeli različna stališča. Najbolj kritični menijo, da je pokojninski sistem sam po sebi nestabilen, saj njegova dolgoročna vzdržnost ne temelji na koristih, ki jih lahko doseže z lastnimi sredstvi, temveč s prispevki novih plačnikov: struktura, ki ob prihranku razlik , izgleda nevarno kot piramidne prevare, pri čemer koristi delničarjev ne izhajajo iz ustvarjene donosnosti, temveč iz vpisov novih vlagateljev. Težava je v tem, da ti sistemi običajno propadejo, ko zainteresiranih vlagateljev ne najdejo več, zato jih delničarjem ni mogoče vrniti. Glede na to stališče bi bila socialna varnost v enakem položaju (saj bi se prispevki novih prispevkov znižali) in edina možna rešitev bi bila dokončna nadomestitev sedanjega sistema plačevanja po zaslugi z drugim sistemom kapitalizacije.
Alternativni pristop bi bil ohranitev sedanjega sistema, čeprav bi se reformirali nekateri njegovi bistveni vidiki. Predlogi segajo od ustvarjanja novih davkov do zvišanja socialnih prispevkov prek različnih formul za razporeditev stroškov med vlado in socialno varnostjo. Obstajajo tudi mešani modeli plačila po zaslugi in kapitalizacije (na primer v Nemčiji in na Nizozemskem), ki bi lahko zagotovili varen prehod na bolj trajnosten sistem.
Končno se zdi postopno zmanjševanje števila rojstev trdijo, da se bo večja stopnja rodnosti povečala. V nekaterih evropskih državah so uvedli dolgoročne načrte, ki vključujejo porodniške dodatke, usklajevalne politike družin in spodbude za velike družine. V Španiji pa se zdi, da to vprašanje še zdaleč ni gospodarska razprava in sredstva, namenjena družinskim politikam, znašajo le 1,3% BDP (evropsko povprečje znaša 2,2%), medtem ko novi okvir zaposlovanja (s 46,48% brezposelnosti mladih , daljša začasna zaposlitev in nižje plače) je zavora pri ustvarjanju novih družin.
Vsekakor pa je ne glede na pomanjkljivosti sedanjega sistema jasno aktivno prebivalstvo, ki se ukvarja z dejavnostmi z nizko dodano vrednostjo, dolgoročno ne bo moglo zagotoviti dovolj visokega življenjskega standarda neaktivnega prebivalstva, in še manj, če se številčno razmerje med enim in drugim še naprej zmanjšuje. Primer Grčije kaže, da eno najbolj zaostalih gospodarstev v euroobmočju ni moglo izplačevati pokojnin, ki so predstavljale do 96% delovnih plač (nemški upokojenci na primer ne dosegajo 70%). Razlog je v tem, da preprosto delovna sila ni ustvarila potrebnega presežka za financiranje teh ugodnosti. Grški primer bi lahko služil kot opozorilo za Španijo, da poišče rešitev problema pokojnin s povečanjem produktivnosti in dodane vrednosti, ki hkrati omogoča povečanje zaposlenosti in plač. Danes večina španskih političnih agentov išče nove formule za distribucijo in predlaga nadaljnje povečevanje davčne obremenitve zasebnega sektorja, ki ga je notranja devalvacija že močno prizadela. Toda na žalost, ko gospodarstvo ne more ustvariti bogastva, kako ga razdeliti, ni pomembno.